Letošnji Festival migrantskega filma, s katerim Slovenska filantropija že trinajsto leto obeležuje svetovni dan beguncev (20. junij) bo potekal od 19. do 22. junija v Ljubljani in v nekoliko širšem časovnem razponu v drugih krajih.
Migranti, begunci in zopet migranti, begunci. Ne, ne ustavljajo se tokovi bežečih od smrti, nasilja, lakote, žeje, tistih, ki iščejo zase in za svoje družine boljše življenje … Spreminja se le sestava skupin, kraji, od koder prihajajo. Pa še to samo delno. So območja, na katerih lakota, oboroženi konflikti trajajo leta ali desetletja, denimo Afganistan ali Bližnji vzhod. Pojavljajo se nove vojne in z njimi novi begunci. Zdaj je to Ukrajina.
Razmišljam, kako so v tem naglo se spreminjajočem svetu nekatera zla dogajanja stalnice. Res je, da njihova intenziteta niha, trenutno je žal v porastu. Svet se je vedno spreminjal. Toda za sedanji čas je značilna neverjetna hitrost spreminjanja. V mojem otroštvu je bilo na planetu malo več kot dve milijardi zemljanov, danes nas je osem milijard. Da o digitalizaciji in umetni inteligenci niti ne govorim. Medicina napreduje. Življenjska doba se daljša. Toda količina slabega, žalostnega, zla – množičnih nesreč, vojn, nasilja, neenakosti in socialnih krivic ostaja enaka ali pa se veča. Mar ni čudno, da z vsemi odkritji, izumi, dosežki, ne uspemo ustaviti zla, vzpostaviti na planetu človečnosti?
Stalnica so tudi migranti in begunci. Prihajajo k nam v Evropo s svojimi nahrbtniki socialnih krivic, bolečin, izgub, travmatskih doživetij in z upanjem. Mi – Evropejci nekatere sprejmemo. V glavnem pa je naša preokupacija neskončno razpravljanje o pogojih, pravilih, zakonodaji, ki urejajo možnost pridobivanja takšnega ali drugačnega statusa priseljenca, predvsem takih, ki omogočajo, da se jih znebimo.
Evropa ima do migrantov in beguncev sladko-grenak odnos. Med sladko sodi človečnost, ki je še vedno prisotna v odnosu do njih in jo izkazuje predvsem civilna družba. Med sladko sodi nenazadnje tudi potreba po delovni sili v evropskih državah. Menda v Sloveniji potrebujemo 60.000 tujih delavcev, v Nemčiji pa je ta številka astronomska. Med grenko sodi birokracija, ki otežuje procese integracije, tudi tiste, ki bi bili za državo azila koristni, pa kratkovidnost in ozkosrčnost mnogih politikov, tudi izključevanje priseljencev in ksenofobija nekaterih družbenih skupin – prav tako v civilni družbi. Žal prevladuje grenka sestavina evropskega odnosa do migrantov in beguncev.
Še nekaj je značilno za naš čas. To je slabo delovanje sistemov, zadolženih za varnost in dobrobit ljudi. Sistemov na vseh ravneh – mednarodnih, ki ne uspejo preprečiti vojn in množičnega nasilja, ter državnih, kot je zdravstvo. In nenazadnje disfunkcije mnogih institucij, ki naj bi zagotavljale varnost in blaginjo. Celo birokratske službe za begunce in migrante večinoma delujejo nedopustno počasno, kot bi ne šlo za usode živih ljudi. V tem svetu civilna družba prevzema nekatere varovalne funkcije. Med njimi tudi velik del skrbi za migrante in begunce. Deluje kot dopolnilo temu, česar država in kapitalski svet zaradi različnih razlogov ne zagotavljata, pa tudi kot korektiv mnogim ukrepom in ne-ukrepom.
Festival migrantskega filma nas opozarja na trpljenje ljudi, ki prihajajo v naše države kot delovni migranti ali begunci, je apel po človečnosti. Umetnost mnogo bolj verno prikaže stiske ljudi in silnice, ki jih povzročajo, kot znanost. Skozi umetnost se nas dotaknejo drugi. Filmi prinašajo v našo zavest vprašanje: kaj lahko jaz naredim, da bi bilo ljudem na poti in ljudem, ki prihajajo v naš svet, lažje, da bi bilo v svetu manj zla in trpljenja?
Anica Mikuš Kos,
predsednica Slovenske filantropije
